Regres za letni dopust: najpogostejše zmote delodajalcev

Zmota 1: »Ker družba trenutno posluje slabše, lahko regres zaposlenim izplačamo do 1. novembra«.

Ne drži.

Za koriščenje kasnejšega roka izplačila morata biti izpolnjena oba pogoja.

• možnost kasnejšega izplačila mora določati kolektivna pogodba na ravni dejavnosti in
• delodajalec mora biti dejansko nelikviden.
  Nelikvidnost mora temeljiti na predpisih s področja insolventnosti in ne zgolj na oceni poslovodstva, da bi bilo za družbo finančno ugodneje izplačati regres pozneje.

Zmota 2: »Regresa ni treba izplačati, saj imajo delavci med dopustom že plačano odsotnost.«

Ne drži.

V praksi se s to zmoto pogosto srečujemo pri tujih delodajalcih oziroma tujih lastnikih družb, ki zaposlujejo delavce v Sloveniji, saj institut regresa za letni dopust v mnogih državah ni urejen oziroma ni poznan v primerljivi obliki.

Delavec ima pravico do nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta na podlagi zakona. Regres za letni dopust pa ima drugačen namen – delavcu naj bi pomagal pokriti stroške, povezane z letnim dopustom, rekreacijo, oddihom in sprostitvijo.

Kaj pa, če delavec letnega dopusta sploh ne izrabi?

Regres za letni dopust je vezan na pravico do letnega dopusta, ne pa na njegovo dejansko izrabo. Zato ima delavec pravico do regresa tudi v primeru, ko dopusta ne izrabi, na primer zaradi daljše bolniške odsotnosti.

Zmota 3: »Regres se mora izplačati v višini minimalne plače.«

Delno drži.

Minimalna plača predstavlja zakonsko določen minimum regresa, ne pa nujno tudi njegove dejanske višine.

Delodajalca lahko k izplačilu višjega regresa zavezujejo kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi ali interni akti, zato je treba pred izplačilom preveriti vse relevantne pravne podlage.

Zmota 4: »Regres se lahko izplača največ v višini povprečne mesečne plače.«

Ne drži.

Višina regresa za letni dopust navzgor ni zakonsko omejena, zato lahko delodajalec izplača tudi višji znesek.

Povprečna mesečna bruto plača v Republiki Sloveniji predstavlja zgolj mejo za ugodnejšo davčno obravnavo regresa. To pomeni, da je izplačilo regresa nad tem zneskom še vedno dovoljeno, vendar se presežni del všteva v davčno osnovo ter je predmet obračuna dohodnine in prispevkov za socialno varnost.